Srednjeveške dvorne dame se odzovejo klicu – detajl s freske di Bonaiuta

Mnogi in vendar eno – od Bogumilov do Katarov in naprej

Kako tesno je bila srednjeveška bogumilska skupnost povezana s podobno verujočimi in živečimi ljudmi v Franciji, Italiji in celo Nemčiji? Znani zgodovinarji in manj znani dokumenti ponujajo presenetljiv vpogled v vseevropsko prakristjansko gibanje, ki so ga zlasti v Franciji odločilno spodbujale ženske, kot je bila Esclarmonde de Foix, pa tudi v njegovo izjemno brutalno zatiranje s strani katoliške cerkve in njenih inkvizitorjev.
Boj Katoliške cerkve s pomočjo dominikanske inkvizicije proti Katarom v zgodnjem srednjem veku – upodobljen na freski "Vojskujoča in zmagoslavna Cerkev", ki jo je Andrea di Bonaiuto upodobil v Španski kapeli bazilike Santa Maria Novella v Firencah.
Boj Katoliške cerkve s pomočjo dominikanske inkvizicije proti Katarom v zgodnjem srednjem veku – upodobljen na freski "Vojskujoča in zmagoslavna Cerkev", ki jo je Andrea di Bonaiuto upodobil v Španski kapeli bazilike Santa Maria Novella v Firencah.

Prvi »Manihejci« na Zahodu

“V prvi polovici 11. stoletja so v različnih krajih Francije, Italije in Nemčije nove skupine heretikov, ena za drugo, zbujale zanimanje, kakršnega na Zahodu še ni bilo: najprej v Šampanji, leta 1012 v Mainzu, okoli leta 1018 in deset let pozneje v Akvitaniji, leta 1022 v Orleansu, 1025 v Arrasu, kmalu zatem na gradu Monteforte pri Torinu, domnevno tudi drugod po Italiji, Sardiniji in Španiji, okoli leta 1030 v Burgundiji, leta 1042/48 v škofiji Châlons-sur-Marne, leta 1051 tudi v Goslarju. Kronisti tistega časa … govorijo predvsem o Manihejcih, katerih imena in nauke so poznali iz [spisov cerkvenega učitelja] Avguština in starih herezijskih katalogov … Sami se nikoli niso tako imenovali, nikoli se niso sklicevali na Manija in njegove spise, temveč le na Novo zavezo ali na svoj navdih … Le občasno slišimo o povezavah med njimi: Neka ženska iz Italije naj bi prinesla krivoverstvo v Francijo, Italijan Gundulf v Arras, kmet iz Périgorda v Orleans; več podrobnosti ne izvemo.” piše priznani nemški zgodovinar Herbert Grundmann. 1 V svojem delu uporablja izraza “heretik” in “sekta” za “Katari” in “verska skupnost”.

Vendar pa so bili pripadniki teh skupin “tako različni po statusu in izobrazbi”, da je za tem težko prepoznati skupno versko gibanje. 2 Čeprav so se nauki tega prvega srednjeveškega vala svobodnih kristjanov v Zahodni Evropi včasih precej razlikovali, je bilo veliko podobnosti s prakristjanskim naukom in načinom življenja Bogumilov: “Zavračanje čaščenja križa in svetnikov, poroke, krsta in drugih zakramentov, zavračanje uživanja mesa in sploh ubijanja živali … Namesto krsta heretiki v Châlonsu, kot tudi v Orleansu in Arrasu, dopuščajo kot obred le ‘polaganje rok’, ki posreduje Svetega Duha.” 3 To polaganje rok jasno kaže na consolamentum, bogumilski krst z Duhom.

"Prvi val" svobodnih kristjanov v Zahodni Evropi v začetku 11. stoletja
"Prvi val" svobodnih kristjanov v Zahodni Evropi v začetku 11. stoletja

Grundmann pride do naslednjega sklepa: “Toda kako so vsi ti heretiki, ki so se oddaljili od cerkvenega nauka zaradi samovoljnega razumevanje Svetega pisma, lahko neodvisno drug od drugega vedno znova brali iste stvari in jih imeli za pomembne, kot je bilo to že dolgo značilno za Bogumile na Balkanu? Vplivi so gotovo prišli od tam prek Italije v Francijo in Nemčijo, čeprav sekta ni imela trdnega nauka in organizacije, česar takrat verjetno tudi Bogumili niso imeli.” 4

Obstajajo namigi, da so v južni Italiji v 11. stoletju potekale usmerjene misijonarske dejavnosti: “Zdi se, da se je bogumilski nauk [po starorimski vojaški cesti] Via Egnatia usmeril v Brindisi v južni Italiji in se od tam razširil v Kalabrijo in na Sicilijo. Obstajajo zgodovinski dokazi, da so bogumilski pridigarji delovali v Palermu okoli leta 1082.” piše avstralski zgodovinar Robert Mihajlovski. 5

Katoliški škofje so se zavedali drugače verujočih: “Zaslišani v Arrasu … so končno priznali, da se jim zdijo nepotrebni krst, obhajilo, poroka, spoved in pokora, cerkve in oltarji, duhovniška posvečenja in celotna hierarhija. Kajti bistvo … nauka, ki so mu želeli slediti opere et verbo [v dejanju in besedi], je bilo, da se odrečejo svetu, da se vzdržijo mesenosti, da se preživljajo z lastnim fizičnim delom, da nikomur ne škodujejo in da ljubijo tiste, ki delajo enako.” 6

Na reakcijo cerkve in države ni bilo treba dolgo čakati in, kot običajno, je bila kruta: “Kralj Robert Pobožni je dal heretike prvič sežgati v Orleansu, cesar Henrik III. pa jih je dal obesiti v Goslarju” 7 – ker “niso hoteli ubiti piščanca ali kokoši kot preizkus.” kot pravi Karlheinz Deschner. 8

Izročilo iz Italije pravi: “Tudi heretični krog okoli grofice Monteforte je verjel, da so svoje razumevanje svetih spisov, ki so jih dnevno prebirali, prejeli od Svetega Duha, prav tako tudi modrost in svetost; z duhovno razlago svetih spisov … tu se je stalna molitev in post, skupnost dobrin in devištvo celo za poročene ženske, pobožna morala združevala z duhovnim naukom … Heretikom iz Monteforteja so milanski ugledni laiki postavili grmade … Le redki so se odrekli svoji veri, ko so jih v Milanu prisiljevali k čaščenju križa; večina je prostovoljno odšla v ogenj.” 9

Že takrat so ti ljudje občutili, da so del gibanja, ki je presegalo meje držav: “Tako kot so heretiki v Orleansu verjeli, da bo ves svet kmalu sledil njihovemu nauku, tako so tisti iz Monteforteja verjeli, da imajo somišljenike v vseh deželah.” 10

Toda zatiranje, ki so ga izvajali takratni vladarji, je bilo v veliki meri uspešno: “V drugi polovici 11. stoletja nikjer več ne srečamo heretičnih skupin kot v prejšnjih desetletjih, kaj šele sekte, povezane z Bogumili.” pojasnjuje Grundmann. 11

Pojav Katarov

Nekaj desetletij pozneje je zapihal nov veter: najprej so se pojavili potujoči pridigarji, kritični do Cerkve, kot sta bila Tanchelm v Antwerpnu ali Arnold iz Brescie v Lombardiji, ki so s kritiko pokvarjenega življenja pogosto bogatih duhovnikov povzročili vsesplošno razburjenje. 12 Za Arnolda, “ostrega, zgovornega pridigarja, ki je preziral svet”, so rekli: “To, kar je učil, se je skladalo z zapovedmi kristjanov [Katoličanov], njihova življenja pa so se od tega močno oddaljila.” EPosebno naklonjenost je našel pri pobožnih ženskah in v papežu ni videl ‘apostolskega moža’ in pastirja duš, “ampak krvnika z umori in ognjem … v kardinalih pa lakomne hinavce, menjalce denarja in trgovce namesto služabnikov prave Božje Cerkve.” 13

V 12. stoletju so se v Kalabriji pojavili patareni – tako so tam imenovali Bogumile. 14 “Bizantinske posesti v Kalabriji in na Siciliji so običajno veljale za odskočno desko za uvedbo Bogumilstva v Lombardiji in južni Franciji.” ugotavlja Mihajlovski. 15

Vatikan v Rimu je verjetno okrog leta 1140 od duhovnikov iz Liègea izvedel “za organizirano sekto, ki se je zelo razširila, domnevno iz Grčije … Ima auditores, credentes in svoje electi ali perfecti, med katerimi so tudi ženske.” To gibanje naj bi se razširilo iz kraja v Šampanji in se pojavilo v številnih mestih. 16

Leta 1143 je v Kölnu potekalo zaslišanje heretikov: Njen vodja se je “trmasto skliceval na Kristusove besede … in zahteval, da se slišijo še bolj vešči učitelji sekte [gibanja]: če bi bile njegove besede ovržene, bi se veri odpovedal, sicer bi raje umrl. Na grmado se je povzpel z veseljem in brez pritožb …” Iz te kölnske skupnosti se je preneslo tudi izročilo o polaganju rok za sprejem vernikov, ki spominja na bogumilski krst v Duhu, consolamentum. “Ne jedo mesa, nikoli ne preklinjajo, zavračajo poroko. Zakaj – tega v Kölnu ne izvemo.” 17

Verski spor med Katari in dominikom, ustanoviteljem Dominikancev in inkvizicije – Detajl s freske di Bonaiuta
Verski spor med Katari in dominikom, ustanoviteljem Dominikancev in inkvizicije – detajl s freske di Bonaiuta
Nova vera je hitro našla privržence: “Dve desetletji pozneje je bila ta sekta že strahovito razširjena. Še celo v Angliji so ujeli okoli 30 nemških heretikov, za katere je kralj Henrik II. na sinodi v Oxfordu hitro poskrbel, da so bili v njegovi deželi za vedno neškodljivi … Angleški kronist pravi, da se je ta vera začela v Gaskoniji in že okužila Francijo, Španijo, Italijo in Nemčijo, kjer so se zanjo medtem uveljavila druga imena.” 18
Katoliški blagoslov ali katarski krst v Duhu? – detajl freske di Bonaiuta
Katoliški blagoslov ali katarski krst v Duhu? – detajl freske di Bonaiuta

V 12. stoletju je katarsko gibanje dobilo veliko privržencev tudi v Italiji, zlasti v Lombardiji. Dominikanski inkvizitor je podrobno zapisal njihov izvor: “Francozi, ki so potovali v Carigrad, so se vrnili v domovino in pridigali … zato so jih v Franciji imenovali bolgarski heretiki … Po določenem času je neki notar potoval iz Francije v Lombardijo, pravzaprav na milansko ozemlje blizu Concorezza. Spoznal je nekega Marka … in ga zapeljal na kriva pota. Mark je govoril z dvema svojima prijateljema … Vse te zavedene osebe so se posvetovale z omenjenim notarjem, ki jih je poslal v Roccavione … kjer so živeli Katari, ki so se priselili iz Francije … Ko je Mark prejel consolamentum, so ga naredili za diakona … in poslali nazaj v njegov rojstni kraj blizu Concorezza, kjer je začel pridigati. Zaradi njegovega pridiganja v Lombardiji, nato v Marki Treviso in pozneje v Toskani se je število heretikov zelo povečalo.” 19

V Nemčiji je benediktinec Ekbert po novih sežigih krivovercev leta 1163 pisal proti katarski krivi veri. 20 Preganjani sami so se, podobno kot pozneje Bogumili21 v Bosni, imenovali kristjani ali dobri kristjani, tudi boni homines, tj. „dobri ljudje“ – ali „čisti“ z grško besedo kathari. “Že samo to ime razkriva, da sekta izvira z grškega vzhoda”, pravi Grundmann. 22

Bogumili in Katari

Znani zgodovinar Karlheinz Deschner trdi: “Zagotovo pa Katari izvirajo neposredno od Bogumilov.” 23 Tako piše tudi bogumilska strokovnjakinja Katja Papasov: “Ni več dvoma, da so bili Bogumili neposredno povezani z nastankom novih manihejskih gibanj v zahodni Evropi … V 12. stoletju so se v nadškofijskih mestih in škofijah na Donavi, v Passavu in na Dunaju pojavili heretiki, imenovani Bolgari ali Bulgarum haeresis.” 24

V tistem času je bilo veliko mednarodnih stikov med skupnostmi iz različnih držav. Po raziskavah hrvaškega zgodovinarja Franja Šanjeka, ki je med drugim poučeval na pariški Sorboni, je v latinskem dokumentu25 iz leta 1167 opisan obisk vodje bogumilske skupnosti iz Konstantinopla26 pri Katarih v Saint-Félix de Caraman pri Toulousu v južni Franciji:

“V tistih dneh je skupnost iz Toulousa pripeljala očeta Nikinto na grad Saint Félix, kjer se je zbralo veliko število moških in žensk iz skupnosti Toulouse in sosednjih skupnosti, da bi prejeli consolamentum [krst v Duhu], ki ga je začel podeljevati oče Nikinta … Nato je oče Nikita nagovoril zbor skupnosti Toulousa: ‘Prosili ste me, naj vam povem, ali so bili običaji prvotnih skupnosti zmerni ali strogi. Zagotavljam vam, da je bilo sedem azijskih [vzhodnih] skupnosti med seboj razdeljenih in oddvojenih, da ena ni storila ničesar v nasprotju z drugo. Tako so bile tudi skupnosti v Romuniji, Dragovici in Melniku, Bolgariji in Dalmaciji enako razdeljene in oddvojene … in zato je bil mir med njimi. Tako ga spoštujte tudi vi …” 27

“Zborovanje Katarov v Saint-Félix de Caraman lahko razumemo kot začetek ‘heretične’ prevlade v Languedocu. Od takrat se niso več trudili skrivati.” dodaja britanski zgodovinar Steven Runciman. 28

Ta seznam omogoča tudi vpogled v takratno razporeditev in organizacijo Bogumilov v Bolgariji, Dalmaciji in drugod. Hrvaški zgodovinar Mandić29 navaja zgodovinske geografske oznake:

  • Romania je bilo bizantinsko ime za Malo Azijo. Sedež bogumilske skupnosti je bil v mestu Philadelphia, današnjem Alaşehirju v zahodni Turčiji.
  • Skupnost Dragovica je bila v zahodni Trakiji – pokrajini, ki danes večinoma leži med Plovdivom v Bolgariji in severno Makedonijo blizu Skopja.
  • Melnik označuje področje Megleno ali deželo Milingov, slovanskega prebivalstva v Tajgetu med severno Makedonijo in severno Grčijo, ki je bila od 10. stoletja trdnjava Bogumilov.
  • Bolgaria pomeni zahod današnje Bolgarije in Sofija.

“Tesna povezava med Katari v Franciji in Italiji ter Bogumili na Balkanskem polotoku je dejstvo, o katerem nihče ne more dvomiti. O tem pričajo tako Katari sami kot njihovi nasprotniki tistega časa.” ugotavlja Runciman. 30

Eno od teh pričevanj je pismo papeškega legata v Franciji, Konrada iz Uracha, v katerem leta 1223 poziva k sinodi v Sensu. Iz vsebine, ki jo je dokumentiral Franjo Šanjek: “Izvedeli smo, da se je na meji Bosne, Hrvaške in Dalmacije, blizu madžarskega ljudstva, pojavil protipapež … Ta papež, ki krši vero, uničuje Gospodov vinograd … Pri njem si albižani [Katari] prizadevajo poiskati nasvet … Vse do škofije Agen [v južni Franciji] je ta satan širil svoj glas prek človeka, ki … se imenuje Bartolomej iz Carcassonna … in deluje v njegovem imenu … Krivoverski škof, ki izraža ponižno pokorščino temu Bartolomeju, mu je odstopil svoj sedež in dom v mestu, imenovanem Pujols [v regiji Agenais], sam pa se je preselil v Toulouse.” 31

V pismu je še zapisano, da se je Bartolomej v svojih pismih poslovil z besedami “Bartolomej, služabnik služabnika gostoljubne svete vere …” in si prizadeval za ustanovitev novih katarskih skupnosti v južni Franciji. 32

Katari in Bogumili – vseevropsko gibanje

“Širjenje katarskega gibanja je v 13. stoletju dobilo izjemne razsežnosti.” ugotavlja Katja Papasov. 33 Podobnega mnenja je tudi Grundmann, ki vidi Katarstvo kot “v času pred in po letu 1200 najhujšo, najmočnejšo in najnevarnejšo herezijo [za Katoliško cerkev] na Zahodu.” 34

Pod tem vtisom se zdi verodostojno tudi poročilo baptističnega zgodovinarja Linusa Pierponta Brocketta iz 19. stoletja: “Leta 1240, ko se je bogumilski nauk razširil po vsej Evropi in število vernikov ali credentes ni moglo biti manjše od dveh milijonov in pol, je [inkvizitor] Rainerius Sacconi … ocenil število perfecti na največ 4.000. To so bili njihovi voditelji ali starešine.” 35

To število je za srednjo vek težko postaviti v pravo razmerje, vendar ima na primer Katoliška cerkev na Hrvaškem danes približno 2.250 duhovnikov36 pri 3,9 milijona katoličanov. 37

Razlogi za veliko priljubljenost Katarov

Toda zakaj so bili Katari tako priljubljeni? “Ljudi ni toliko privlačila vera Katarov kot njihovo življenje, predvsem osebni zgled njihovih voditeljev, ki so v precejšnji meri izvirali iz plemstva, vsaj iz nižjega plemstva. Pred [albižanskim] križarskim pohodom je bilo kar 35 odstotkov po imenu znanih perfecti, plemiškega rodu, od tega 69 odstotkov žensk. Seveda za to gospodje nikakor niso imeli le verskih, temveč tudi zelo oprijemljive materialne motive, kar je še posebej veljalo za Cerkev, ki je bila neizprosna pri svojih pravicah, zlasti pri zahtevah po desetini. Po drugi strani pa je bil velik del duhovščine, zlasti škofov, povezan z družinami, ki so medtem prestopile v ‘herezijo’, in se je izogibal resnim razprtijam ali pa o tem sploh niso razmišljali. Tudi del višjega srednjega razreda, zlasti bogati trgovci, se je nagibal h Katarstvu … In revni asketski ‘heretiki’ so že skoraj od vsega začetka uživali simpatije ubogih, osiromašenih ljudi.” pojasnjuje Deschner. 38

Skupne delavniške hiše, v katerih so si Katari z lastnimi rokami služili vsakdanji kruh, so po Roquebertovih besedah služile “tako kot prenočišče za perfecti, ki so bili na poti, kot bolnišnica za bolne in umirajoče ter kot kraj, kjer so starši lahko šolali svoje otroke.” 39 “Katari so spodbujali študij medicine …” piše Runciman – in pojasnjuje, da je tudi “zdravljenje z vero igralo veliko in pomembno vlogo v njihovih metodah zdravljenja in jim prineslo velik ugled …” 40

Katarske ženske

“Eden od najbolj impresivnih vidikov katarskega gibanja na jugu Francije je bilo navdušenje, s katerim so ga podpirale velike dame v tej deželi.” pravi Runciman. 41 Ena prvih perfectae, ki jih poznamo konec 12. stoletja, je bila Guillelme de Tonneins, mati Aude de Fanjeaux. 42
Srednjeveške dvorne dame se odzovejo klicu – detajl s freske di Bonaiuta
Srednjeveške dvorne dame se odzovejo klicu – detajl s freske di Bonaiuta

Francoski zgodovinar Roquebert pojasnjuje: “Te ženske so imele zelo velik vpliv na svojo družino, včasih pa tudi na celoten klan, ki so ga sestavljali sorodniki, prijatelji in – v družbenem pomenu besede – strank skupine fevdalcev, kateri je vsaka pripadala. Njena duhovna avtoriteta je bila tako velika, njen dušnopastirski pomen za vse njene potomce tako očiten, da je težko preceniti njen delež pri širjenju Katarstva in njegovi trdni zasidranosti v aristokratski družbi, tj. v središču vladajočih razredov.” 43

Življenje in delo Esclarmonde de Foix

Ena najbolj znanih katarskih perfectae je bila Esclarmonde de Foix, ki se je rodila leta 1155 in je dobila okcitansko ime „ Svetloba sveta“. V mladosti je doživela obisk bogumilskega očeta Nikinte iz daljnega Konstantinopla. Sprejela je katarsko vero, vendar je leta 1175 privolila v politično poroko s katoliškim grofom Jourdanom III. 44

Okoli leta 1180 je že bila priča začetku silovitega preganjanja45 Katarov v svoji domovini, a vztrajno je varovala svoje v grofiji Foix. Ko je njen mož leta 1204 umrl, je podedovala njegovo obsežno premoženje, vendar ga je zapustila svojim otrokom in sprva ostala gospodarica Foixa. Skupaj z drugimi damami v deželi je prejela consolamentum. 46

Svoje življenje je posvetila Bogu in imenovali so jo „golobica Parakleta“, to je glasnica Tolažnika, ki ga je Jezus obljubil svojim učencem v Janezovem evangeliju. “Ustanovila je številne socialne ustanove … Pod njenim vodstvom so bile ustanovljene hiše in šole za perfecti, kjer so se revni otroci vzgajali v novem duhu.” piše Hélène Bertrand. 47 Nato je začela tudi z obnovo propadajoče trdnjave Montségur – “varne gore”.

Dominik v sporu s Katari
Dominik v sporu s Katari

Aprila 1206 je v Pamiersu, kjer je Esclarmonde de Foix takrat živela v hiši za perfectae48 potekala ena od številnih verskih razprav med Katoličani, Katari in Valdežani.

Skupaj s toulouškim škofom in drugimi duhovniki je bil prisoten tudi Dominik, ki je pozneje ustanovil dominikanski red in katoliško inkvizicijo. 49

“Esclarmonde … je goreče sodelovala v teh razpravah. Zahtevala je popolno enakost med moškimi in ženskami.” 50 Toda škof ji je zabrusil: “Pojdite, gospa, in se usedite za svoj kolovrat; ne spodobi se, da govorite na takšnih srečanjih!” 51

Nekaj časa po tem in drugih sporih je Dominik v neizmernem preziru do ljudi napovedal genocid nad Katari, ki jih ni mogel prepričati v Katolištvo: “Kjer ne pomaga blagoslov, pomaga palica. Proti vam bomo nahujskali kneze in prelate, ki bodo sklicali narode in ljudstva, in veliko jih bo padlo pod mečem … Tako bo nasilje zmagalo tam, kjer je krotkost spodletela.” 52

Esclarmonde je okrepila priprave, da bi Montségur postal varno zatočišče za Katare od blizu in daleč – za obdobje neusmiljenega cerkvenega preganjanja in iztrebljanja, ki je sledilo. Kljub vsemu katoliškemu opustošenju in pokolom v njeni ljubljeni Okcitaniji je ostala dejavna do visoke starosti preko 80 let kot steber verskega gibanja “čistih”. 53

"Colombe de lumière" – golob svetlobe – spomenik Katarom v kraju Minerve pri Carcassonnu
"Colombe de lumière" – golob svetlobe – spomenik Katarom v kraju Minerve pri Carcassonnu

Leta pozneje je pastir Pierre Maury iz katarske vasi Montaillou v okrožju Foix54 inkvizitorju škofu Fournierju o tem času povedal naslednje:

“Sveti oče [Bog] pa je rekel: služili boste tujemu Bogu v deželi, ki ni vaša, kjer boste imeli obup, bolezni, zlo in stiske, v tujem svetu; saj ne boste zadovoljni z bogastvom, ki vam ga daje satan, ne glede na to, koliko ga dobite.

Kdor ga ima, si ga bo želel še več in ne boste našli miru niti konca, dokler ne boste našli poti nazaj v moje kraljestvo. Kajti v svetu ni stanovitnosti …” 55

Skupnosti Katarov in Bogumilov

Duhovnik s "svetniškim sijem" spodbuja dominikanske inkvizitorje, upodobljene kot domini canes, "božji psi".
Duhovnik s "svetniškim sijem" spodbuja dominikanske inkvizitorje, upodobljene kot domini canes, "božji psi".

Številne podrobnosti o širjenju Katarov, Patrenov in Bogumilov v tej dobi vsebuje Summa de Catharis et Pauperibus de Lugduno, ki jo je napisal Rainerius Sacconi. Ta se je v mladosti pridružil Katarom, postal eden od njihovih voditeljev in med njimi deloval 17 let.

Okoli leta 1245 se je pod vplivom Petra iz Verone spreobrnil v katolištvo in vstopil v dominikanski red. Na koncu se je povzpel na mesto katoliškega inkvizitorja v Lombardiji in napisal najbolj razširjen traktat proti Katarom in Valdežanom v 13. stoletju. 56

Na začetku pojasni njihovo organizacijo: “Na začetku je treba poudariti, da so … Katari … razdeljeni v glavne skupine: prva so Albaneni, druga Concorezzeni in tretja Bagnoleni; vsi ti so v Lombardiji.

“Drugi Katari, bodisi v Toskani bodisi v Marki Treviso ali v Provansi, se v svojih prepričanjih ne razlikujejo od pravkar omenjenih … Vsi Katari imajo namreč splošna prepričanja, v katerih se strinjajo, in posebna, v katerih se razlikujejo.” 57

V poglavju “To so katarske cerkve” Sacconi navaja natančen seznam skupnosti: “Obstaja skupno šestnajst katarskih cerkva …. Cerkev Albanenov ali Desenzano, cerkev Concorezzo, cerkev Bagnolese ali Bagnolo, cerkev Vicenza ali Marka Treviso, cerkev Firence, cerkev doline Spoleto, Francoska cerkev, cerkev Toulouse, cerkev v Carcassonnu, albižanska cerkev, cerkev v Slavoniji, latinska cerkev v Konstatinoplu, grška cerkev v istem kraju, cerkev Filadelfija v Romuniji, bolgarska cerkev, cerkve v Dragovici. Vse so nastale iz zadnjih dveh omenjenih.” 58

Skupnosti Katarov, Patarenov in Bogumilov v južni Evropi v 13. stoletju
Skupnosti Katarov, Patarenov in Bogumilov v južni Evropi v 13. stoletju
V naslednjem razdelku “Kraji, kjer se nahajajo” Sacconi navaja kraje in našteva, koliko perfecti Katarov je tam delovalo:
  • “Prva skupina, to so albaneni, živi v Veroni in nekaterih mestih v Lombardiji in šteje približno 500 oseb obeh spolov.
  • Tisti iz Concorezza so raztreseni po skoraj vsej Lombardiji in jih je več kot 1.500 ali več, obeh spolov
  • Bagnolenci so v Mantovi, Bresci, Bergamu, v okolici Milana … in v Romagni, kjer jih je približno 200.
  • Cerkev Marka Treviso je v Vicenzi, v Veroni pa nima članov; teh je približno 100.
  • V Toskani in dolini Spoleto jih je največ 100.
  • Francoska cerkev je v Veroni in Lombardiji, šteje približno 150 oseb.
  • Cerkev v Toulousu, albižani in tisti v Carcassonnu, skupaj z nekaterimi, ki so bili prej v cerkvah v Agenu – ta je bil skoraj v celoti uničen –, teh je približno 200.
  • Cerkev Latina v Konstantinoplu šteje manj kot 50 ljudi.
  • Prav tako cerkev v Slavoniji, cerkev v Filadelfiji [v današnji zahodni Turčiji] ter cerkve Grkov, Bolgarije in Dragovice štejejo skupaj nekaj manj kot 500 …” 59

Obsežno izkoreninjenje v zahodni Evropi

Predvsem razširjenost in sama obsežnost gibanja sta v Rimu in med političnimi silami zahodne Evrope sprožili obširen odziv za iztrebljenje Katarov, Patarenov in Bogumilov. Ob koncu 12. stoletja je začel delovati papež Inocenc III. – po Deschnerjevem mnenju “najmočnejši papež v zgodovini” –, ki je z neusmiljenim, ljudomrznim prizadevanjem po oblasti dal smernice: “Na vsak način in z vsemi sredstvi, ki vam jih bo razodel Bog, si prizadevajte uničiti heretično krivo vero.” 60

Nastale so cerkvene “pravne podlage” 61 za ovadbo in preganjanje “heretikov”, ustanovljena je bila srednjeveška inkvizicija, ki sta jo podpirala dominikanski in frančiškanski red, in nazadnje so bile organizirane celotne križarske vojne – kot je bila kruta albižanska križarska vojna v Franciji za izkoreninjenje Katarov ali četrta križarska vojna, v kateri je bilo uničeno mesto Zadar v Dalmaciji in oropan pravoslavni Konstantinopol.

Carcassonne, ena od utrdb Katarov
Carcassonne, ena od utrdb Katarov

V regijah z močno državno in cerkveno oblastjo se nekatoličani navsezadnje niso mogli zoperstaviti temu brutalnemu, genocidnemu izrazu zunanje moči: V južni Franciji je na primer vojska 20.000 konjenikov in 200.000 pešakov, ki jih je papež Inocenc III. podžgal v križarski pohod proti Katarom, v 20 letih iztrebila cela mesta, saj jih je gnalo papeževo geslo: “Naprej, bojeviti Kristusovi vojščaki! Podajte se proti predhodnikom Antikrista in ubijte služabnike stare kače! Do danes ste se morda borili za minljivo slavo, zdaj se borite za Boga!” 62

Na deset tisoče Katarov in tudi Katoličanov je bilo pobitih in zažganih v skladu s tradicionalno izjavo papeškega legata Arnolda Amalrika: “Pobijte jih vse, saj Bog pozna svoje!” 63

Pokol v Béziersu, ko so ga izvedli vojaki Simona de Montforta
Pokol v Béziersu, ko so ga izvedli vojaki Simona de Montforta

Enega najbolj pretresljivih pokolov so zagrešili vojaki Simona de Montforta v mestu Béziers:

“Ker mesto ni hotelo izročiti ‘heretikov’, so vdrli vanj in pobili vse prebivalce. ‘Kristusovi vitezi’ so pobili vse, od dojenčkov do neozdravljivo bolnih starcev, nikomur ni bilo prizaneseno … 

Samo v cerkvi Marije Magdalene naj bi bilo na njen praznik, 22. julija, umorjenih sedem tisoč ljudi … Obračunavanje po katoliško. Skupaj so pravoverni pobili celo 20.000 ljudi …” pravi Deschner. 64

Verjetno najbolj znano zločinsko dejanje iztrebljanja se je zgodilo sredi 13. stoletja: “V zadnjem uporu južnofrancoskih baronov proti … inkviziciji so Katare, ki so jih varovali, francoske enote eno leto oblegale na strmi skalnati planoti Montségur, preden so se marca 1244 morali predati.” Francoski poznavalec Katarov Roquebert opisuje ta množični sežig: “Nadškof Pierre Amiel je dal poklicati perfecti in perfectae ter jih pozval, naj se odpovedo svoji veri in prestopijo v Katolištvo. Vendar tega ni bil pripravljen storiti nihče. Zato so ob vznožju gore v zemljo zabili kole in količke ter prostor napolnili z lesom, ki so ga nato zažgali. 224 perfecti in perfectae so poslali v plamene, nedvomno po lestvah, naslonjenih na palisade.” 65

Katari si po tem udarcu niso več opomogli. Katoliška inkvizicija je še pol stoletja iskala in uničevala njihove skrivne skupnosti. Steven Runciman pojasnjuje: “V teh letih so se Katari stalno selili v razmeroma varno Lombardijo, nekateri pa so odšli še dlje, v bolj varno Bosno.” 66

Begine in „svobodni duh“

V Nemčiji je katarsko gibanje med drugim navdihnilo skupnost Begin in Begardov: “Tako Albižani kot Amalrijanci so bili v kraljevi kroniki 1209/11 v Kölnu prvič omenjeni kot Beggini. Verjetno je celo beseda ‘Begina’ nastala iz heretičnega imena Al-bigen-ses.” meni Grundmann. 67 Te ženske in moški z “radikalno voljo do revščine” so “goreče verjeli v možnost človeške popolnosti, osvobojene vseh cerkvenih, dogmatičnih in moralnih vezi. O dobrem človeku, v katerem delujeta Bog in Duh, so govorili že heretiki v švabskem Riesu okoli leta 1270.” 68

Begine so bile dobro sprejete: “Najbolj so bile razširjene v severni Franciji, na Nizozemskem, vključno z Belgijo, v Porenju, Švici in tudi v južni Nemčiji. Število Begink je ocenjeno na milijon žensk, kar je približno tri do štiri odstotke ženskega prebivalstva te regije. Sociološko ozadje tega gibanja je na eni strani veliko število žensk v negotovih življenjskih razmerah … in na drugi strani patriarhalno zatiranje v zakonu z neprekinjenim rojevanjem, s samoumevno pravico moškega do strogega kaznovanja itd. Ganljiva so pričevanja iz takratnega časa o notranji stiski mladih žensk, ki so storile vse, da bi se izognile takšnim zakonom, in našle zatočišče v skupnostih Begin.” pojasnjuje italijanska zgodovinarka Romana Guarnieri. 69

Marguerite Porete, Beginka iz belgijskega Hainauta, je v tistem času napisala dobro opaženo delo z naslovom “Zrcalo preprostih duš” o duši, “ki je popolnoma usmerjena k Bogu” in “nekaj razmišljanj za tiste, ki se znajdejo v položaju izgubljenih in iščejo pot v deželo svobode”. Vzpon duše naj bi potekal v sedmih stopnjah, ki jih je Porete imenovala “sedem načinov bivanja v plemeniti biti”. Ta proces vodi dušo “iz doline na vrh gore, ki je tako odmaknjena, da na njej ne vidimo ničesar razen Boga”. Ta visoki nauk o Bogu je širila med Beginami in laiki, dokler je leta 1310 niso sežgali kot “povratno heretičarko”. 70

Begine so po deželi širile klic “Kruh po Bogu” in med drugim učile: “Človek lahko na zemlji doseže tako stopnjo popolnosti, da postane brez greha; potem se mu ni treba več postiti in moliti, niti biti poslušen človeku ali Cerkvi.” Leta 1317 so oblasti v Strasbourgu odkrile, zaslišale in obsodile Begine, ki so se imenovale “skupnost svobodnega duha”. “Posredniki tega načina razmišljanja in drže so gotovo delovali na široko in dolgotrajno, a so tudi vedno znova našli posluh za to …” 71

Quellen / vrela / viri / izvori:

  1. Prevod iz: Herbert Grundmann, Ketzergeschichte des Mittelalters, v: Die Kirche in ihrer Geschichte - ein Handbuch, Vandenhoeck & Ruprecht, Göttingen, 1978 - s. G8
  2. vidi Grundmann - s. G9
  3. Prevod iz: Grundmann - s. G9
  4. Prevod iz: Grundmann - s. G9 sl.
  5. Prevod iz: Robert Mihajlovski, Bogomils on Via Egnatia and in the Valley of Pelagonia: The Geography of a Dualist Belief, v: Byzantinoslavica – Revue internationale des Etudes Byzantines, 2014 - s. 161
  6. Prevod iz: Grundmann - s. G10
  7. Prevod iz: Grundmann - s. G11
  8. Prevod iz: Karlheinz Deschner, Kriminalgeschichte des Christentums, Band 7, Rowohlt, Hamburg, 2003 - s. 119
  9. Prevod iz: Grundmann - s. G11
  10. Prevod iz: Grundmann - s. G11
  11. Prevod iz: Grundmann - s. G12
  12. vidi Grundmann - s. G15 sl.
  13. Prevod iz: Grundmann - s. G19 sl., vidi tudi Walter L. Wakefield, Austin P. Evans, Heresies of the High Middle Ages, Columbia University Press, New York, 1991 - s. 96 sl.
  14. vidi Grundmann - s. G23
  15. Prevod iz: Mihajlovski - s. 161
  16. vidi Grundmann - s. G23
  17. Prevod iz: Grundmann - s. G23
  18. Prevod iz: Grundmann - s. G23
  19. Prevod iz: Wakefield - s. 169
  20. vidi Grundmann - s. G23
  21. vidi Mandić - s. 238
  22. Prevod iz: Grundmann - s. G23 sl.
  23. Prevod iz: Deschner - s. 123
  24. Prevod iz: Katja Papasov, Christen oder Ketzer - die Bogomilen, Ogham, Stuttgart, 1983 - s. 151
  25. vidi tudi Dominik Mandić, Bosna i Hercegovina – Svezak II, Ziral, Chicago, 1979 - s. 86: Ta dokument je prvič objavil Guillaume Besse leta 1660 v svojem delu Histoires de ducs, marquis et countes de Narbonne, P. A. Dodaine je leta 1946 dokazal njegovo pristnost. Leta 1999 so o njem razpravljali na Univerzi v Nici in ga nato večinsko potrdili kot verodostojnega - vidi Janet Hamilton et al., Hugh Eteriano: Contra Patarenos, Brill, Boston, 2004 - s. 79 sl. - via books.google.de
  26. vidi Mandić - s. 86 in Michel Rouqebert, Die Geschichte der Katharer, Reclam, Stuttgart, 2021 - s. 55 sl.
  27. Prevod iz: Franjo Šanjek, Bosansko-humski krstjani u povjesnim vrelima, Barbat, Zagreb, 2003 - s. 69. Latinski izraz ecclesia je tu preveden v prakristjanskem pomenu z izvirnim grškim pomenom "ljudski zbor" ali "zbor skupnosti" ali "skupnost" in ne s teološko in zgodovinsko obremenjenim izrazom "cerkev". Latinski consolamentum je Šanjek - sam dominikanec in zato katoličan v svojem besednjaku - prevedel v hrvaščino kot "tolažba" ali "blagoslov". Vendar je tu mišljen bogumilski krst v Duhu, vidi Georg Wild, Symbol und Dogma im Bogumilentum, v: Saeculum XXI, Heft 4, Alber, München, 1970 - s. 391
  28. Prevod iz: Steven Runciman, The Medieval Manichee, Cambridge University, Cambridge, 1982 - s. 131
  29. vidi Mandić - s. 86 sl. in Roquebert - s. 52
  30. Prevod iz: Runciman - s. 163
  31. Prevod iz: Šanjek - s. 89
  32. vidi Šanjek - s. 89
  33. Prevod iz: Papasov - s. 153
  34. Prevod iz: Grundmann - s. G27
  35. Prevod iz: Linus Pierpont Brockett, The Bogomils of Bulgaria and Bosnia, American Baptist Publication Society, Philadelphia, 1879 - novo izdanje: CrossReach, Waterford, 2018 - poglavje VIII.
  36. po Objavljena karta o broju svećenika na 100.000 stanovnika. Kako stoji Hrvatska? - via index.hr
  37. vidi Römisch-katholische Kirchen in Kroatien - via wikipedia.de
  38. Prevod iz: Deschner - s. 126
  39. Prevod iz: Roquebert - s. 74
  40. Prevod iz: Runciman - s. 132
  41. Prevod iz: Runciman - s. 131
  42. vidi Roquebert - s. 64
  43. Prevod iz: Roquebert - s. 65
  44. vidi Hélène Bertrand, Great Women Initiates, AMORC, 2015 - s. 27 sl. in Roquebert - s. 55 sl.
  45. vidi Roquebert - s. 55 sl.
  46. vidi Bertrand - s. 27 sl.
  47. Prevod iz: Bertrand - s. 29, vidi tudi Anne Brenon, Les Femmes Cathares, Perrin, Paris, 1992 - s. 134
  48. vidi Brenon - s. 242
  49. vidi Roquebert - s. 114
  50. Prevod iz: Bertrand - s. 114
  51. Prevod iz: Roquebert - s. 114
  52. Prevod iz: Roquebert - s. 115
  53. vidi Bertrand - s. 30
  54. vidi Emmanuel Le Roy Ladurie, Ein Dorf vor dem Inquisitor - Montaillou, Ullstein, Frankfurt a.M., 1980 - s. 435
  55. vidi Ladurie - s. 302, Prevod po: Goldenes Rosenkreuz, Die Geschichte der Katharer I - via rosenkreuz.de
  56. vidi Wakefield - s. 329
  57. Prevod iz: Wakefield - s. 330
  58. Prevod iz: Wakefield - s. 336
  59. Prevod iz: Wakefield - s. 337, vidi tudi Deschner - s. 125
  60. vidi Deschner - s. 43 in s. 115
  61. vidi Roquebert - s 61
  62. Prevod iz: J. R. Grigulevič, Ketzer - Hexen - Inquisitoren, Ahriman, 1995 - s. 88
  63. Prevod iz: Grigulevič - s. 88
  64. Prevod iz: Deschner - s. 151 sl., vidi tudi Roquebert - s. 128 sl.
  65. Prevod iz: Roquebert - s. 382
  66. Prevod iz: Runciman - s. 146
  67. Prevod iz: Grundmann - s. G48
  68. Prevod iz: Grundmann - s. G52
  69. Romana Guarnieri, Marguerite Porete, Der Spiegel der einfachen Seelen, marixverlag, Wiesbaden, 2011 - s. 16
  70. vidi Grundmann - s. G52 sl. in Guarnieri s. 13 sl.
  71. Prevod iz: Grundmann - s. G52 sl.

Bildquellen / vrela slika / viri slik / izvori slika:

  • Boj Katoliške cerkve s pomočjo dominikanske inkvizicije proti Katarom v zgodnjem srednjem veku – upodobljen na freski “Vojskujoča in zmagoslavna Cerkev”, ki jo je Andrea di Bonaiuto upodobil v Španski kapeli bazilike Santa Maria Novella v Firencah.: Andrea di Bonaiuto, Public domain, via Wikimedia Commons
  • “Prvi val” svobodnih kristjanov v Zahodni Evropi v začetku 11. stoletja: © bogumili.hr, temeljeno na Heinrich Theodor Menke, Public domain, via Wikimedia Commons
  • Verski spor med Katari in dominikom, ustanoviteljem Dominikancev in inkvizicije – detajl s freske di Bonaiuta: Andrea di Bonaiuto, Public domain, via Wikimedia Commons
  • Katoliški blagoslov ali katarski krst v Duhu? – detajl freske di Bonaiuta: Andrea di Bonaiuto, Public domain, via Wikimedia Commons
  • Srednjeveške dvorne dame se odzovejo klicu – detajl s freske di Bonaiuta: Andrea di Bonaiuto, Public domain, via Wikimedia Commons
  • Dominik v sporu s Katari: Pedro Berruguete, Public domain, via Wikimedia Commons
  • “Colombe de lumière” – golob svetlobe – spomenik Katarom v kraju Minerve pri Carcassonnu: Jacques Le Letty, CC BY-SA 4.0, via Wikimedia Commons
  • Duhovnik s “svetniškim sijem” spodbuja dominikanske inkvizitorje, upodobljene kot domini canes, “božji psi”.: Andrea di Bonaiuto, Public domain, via Wikimedia Commons
  • Skupnosti Katarov, Patarenov in Bogumilov v južni Evropi v 13. stoletju: © bogumili.hr, temeljeno na Heinrich Theodor Menke, Public domain, via Wikimedia Commons
  • Carcassonne, ena od utrdb Katarov: Émile Roumens, Public domain, via Wikimedia Commons
  • Pokol v Béziersu, ko so ga izvedli vojaki Simona de Montforta: Holzstich, 1875, nach Zeichnung von Emile Bayard (1837–1891)
Kazalo
Sebastian Hoblaj