Vtisi
Kdo je postavil stečke – in kdaj?
Izvor te pogrebne tradicije še danes ni povsem pojasnjen: v dolini Neretve so pregnani Hrvati že v 7. in 8. stoletju začeli postavljati bogato okrašene nagrobne spomenike. 6 Pokopališče v bližini Konjica z grobovi iz 10. do 15. stoletja, kaže prehod od preprostih grobnic do grobov s postavljenimi stečki. 7 Predvsem od 12. stoletja do turške invazije v 15. stoletju so se stečki postavljali predvsem na ozemlju rastočega Bosanskega kraljestva. 8
Po mnenju zgodovinarja Georga Wilda se njihovo območje razširjenosti “v veliki meri ujema z območjem razširjenosti Bogumilstva” 9 – “pri čemer so zapisi turške uprave neprecenljivi za ugotavljanje območja poselitve Bogumilov. Glede na te dokumente so se Bogumili naselili v srednjem in zgornjem toku Neretve, v zgornjem toku Drine in predvsem v osrednji Bosni. Od obale se je v bogumilsko naselitveno območje zajedalo katoliško območje, ki se je raztezalo po osrednji Bosni do izliva Drine v Savo …” 10
Najstarejši okrašeni steček, ki mu je mogoče na podlagi napisa nedvoumno določiti čas nastanka, je iz leta 1391. 11 Razcvet klesanja stečkov spada v 14. in 15. stoletje. 12 Eden mlajših kamnov, ki ga je mogoče tako časovno umestiti – okrašen s plesom, živalmi, lovom na jelena in ščitom – je iz leta 1477. 13
Britanska umetnostna zgodovinarka Marian Wenzel pojasnjuje: “Zdi se, da so najzgodnejše okrašene nagrobnike postavili pripadniki fevdalne aristokracije, pozneje pa so to navado prevzele in okrasje še dodatno izpopolnile nekatere skupine, znane kot Vlahi, ki na plemenski osnovi niso bili fevdalno organizirane. Vlahi, ki so se gospodarsko okrepili zaradi sodelovanja z dubrovniškimi trgovci, so po vzoru višjih slojev prevzeli ta običaj. Zelo verjetno je, da so iz istih razlogov ta običaj prevzeli tudi drugi nevlaški prebivalci Bosne in Hercegovine.” 14 Wenzel s tem opozarja tudi na stečke s slikovnimi reliefi bogumilskega izvora.
Izvor motivov na stečkih
Predvsem stečki, okrašeni s slikovnimi motivi, omogočajo vpogled v družbeno in duhovno zgodovino Bosne in Dalmacije v času njihovega nastanka. Wenzel, ki je v svojem obsežnem delu preučila več kot 3.000 slikovnih reliefov na stečkih, piše: “Raziskave na tem področju so ovirale špekulacije, ki predvidevajo skupen izvor vseh stečkov in vseh okraskov na njih ter so privedle do nesmiselnega selekcioniranja in izkrivljanja dokazov. … Ena stvar v zvezi s stečki, ki je bila povsem prepričljivo dokazana, je, da njihovi dekorativni motivi nimajo skupnega izvora.” 15
Razen podeželskemu plemstvu se več stečkov pripisuje tudi Vlahom: Zaradi svoje bogumilske vere so bili deloma pregnani iz Srbije, zatočišče pa so našli v Bosni. Drugi grobovi verjetno izvirajo iz časa staroselskih Bogumilov in njihove bosanske cerkve.
Na kamnitih blokih različnih oblik je mogoče najti reliefe s posvetnimi simboli in napisi, pa tudi številne druge motive: stilizirane ljudi, pogosto združene v plesu kolo, sadje, ornamente, križe – vsi brez izjeme brez korpusa – in živali, zlasti ptice in jelene.
“Objavljeno gradivo nam ponuja veliko posebnih podob in ornamentov, ki se v marsičem razlikujejo od jugoslovanske ljudske umetnosti in v svoji celoti tvorijo nekaj edinstvenega v Evropi. Primerjamo jih lahko le z redkimi katarskimi spomeniki iz južne Francije,” je dejal zgodovinar Aleksander V. Soloviev. Skušal je ugotoviti, “ali celoten sistem ornamentike ponuja le profane [posvetne] elemente … ali pa ima tudi globlji verski pomen.” 16
Prav motivi bogumilskega izvora so posebno zanimali priznanega jugoslovanskega umetnostnega zgodovinarja Ota Bihalji-Merina: “Edinstvena umetnost nekropol v Bosni in Hercegovini je avtohtona, svojevrstna umetnost … Močni čustveni vplivi so morali delovati, da bi doživeli in prebudili prvinsko slikovitost, ki spominja na prve dni človeštva. Kamnita podoba, ki jo nosi ideja, ki je bila očitno tako pomembna, da se je, vklesana in potisočerjena, ohranila do današnjih dni … Srednjeveški kamnoseki te pokrajine, pogosto kovači v svoji vasi, so v kamnite površine neredko vklesali nežne srne in mogočne jelene. Nepozabna naivnost in duhovita izraznost dajeta vsem stvaritvam slovesno-poetično, ritmično strogost.” 17
Slikovni jezik Pavlincev
Eden od prvotnih verskih vplivov na podobe na stečkih bi lahko izviral iz Kavkaza, natančneje iz današnje Armenije. V 7. stoletju našega štetja so tu živeli in delali Pavlinci, ki so imeli določen vpliv na začetke Bogumilstva v Bolgariji. Fotografska primerjava Gorčina Dizdarja 18 razkriva presenetljive umetniške vzporednice.
Nagrobni spomenik iz Armenije na zgornji sliki prikazuje živahen slikovni jezik z ljudmi, živalmi in ornamenti v naivnih, ekspresivnih oblikah. Na stečkih – čeprav so nastali več stoletij pozneje – najdemo upodobitve z zelo podobno vsebino in slogom:
Soloviev pojasnjuje: “Domnevamo lahko, da so imeli Bogumili in Katari že v 12. stoletju obsežno, dobro razvito simboliko nagrobnih znamenj, ki so jo morda podedovali iz Male Azije, od manihejskih in pavlinskih korenin.” 19
Bogumilski simboli in njihov pomen
Kaj so motivi stečkov pomenili ljudem, ki so jih ustvarili? “Motiv lahko prepoznamo … Motiv moramo brati tako, da dobro poznamo krščansko ikonografijo, to je ikonografijo starodavne kulture, iz katere so umetniki prevzemali simbole … In iz konstelacije motivov lahko sklepamo, kaj je umetnik želel predstaviti z vidika tistega časa – in ne z današnjega vidika,” pravi dr Ema Mazrak v video prispevku pod pokroviteljstvom ZN.
Vendar je bilo zgodovinarjem s katoliškimi, pravoslavnimi, muslimanskimi ali – v nekdanji Jugoslaviji komunističnimi – perspektivami ali delno agendami to izredno težko in je še vedno težko. Vsebinska interpretacija okrašenih stečkov je pogosto postala predmet političnega prisvajanja ali pa je bila enostranska. Zato so nepristranski pogledi na bogumilske upodobitve, kot sta sledeča Aleksandra V. Solovieva ali Georga Wilda, redki.
Jelen: tisti, ki je krščen z duhom, duša
Od vseh upodobljenih živali na stečkih je jelen najpogosteje20 zastopan: sam, v skupini ali kot žrtev lova. “Verjetno noben drug bogumilski simbol ni bil deležen toliko nasilja kot ta,” piše Wild. 21
Ta žival je predstavljala pri Bogumilih tiste, krščene s duhom: “V srednjem veku je jelen pogost simbol obnavljajoče moči krsta … Tudi v Bogumilstvu je jelen simbol krsta, a v pravilnem razumevanju te verske skupnosti: Človek, Bogumilski perfectus, prenovljen s consolamentum, krstom Duha, živi v prvotnem brezgrešnem stanju … Toda tudi kot brezgrešni, ki ni več od sveta, a do svoje telesne smrti še vedno živi v svetu, je prepuščen na milost in nemilost napadom zla.” 22
Jelen je bil v Evropi znan kot duhovni simbol že preden so Bogumili zaživeli, navaja hrvaški zgodovinar Mužić: “V starih časih so verjeli, da jelen vsako leto izgubi rogovje, da bi mu v prihodnjem letu zraslo večje, močnejše in lepše. Tako je v ljudskem verovanju rogovje postalo simbol, ki je najizvirneje združeval smrt in ponovno rojstvo …” 23
Križ brez korpusa: križ svetlobe
“Realistični križ, ki je v latinski Cerkvi znan od 8. stoletja, je bil za manihejce in Bogumile odvraten …” pojasnjuje Soloviev in dodaja, da je glede na manihejsko besedilo Jezus rekel Janezu: “Za njih imenujem ta svetlobni križ kmalu Beseda, kmalu Razum, kmalu Kristus, kmalu Vrata.” 24
“Na bosanskih nagrobnih spomenikih lahko jasno vidimo, da je križ pogosto ‘antropomorfno’ oblikovan, da ima včasih celo obraz, včasih dve nogi, zelo pogosto pa okroglo glavo in ramena. Najdemo tudi takšne samostojne človeku podobne križe, ki označujejo samega Kristusa, spremenjenega v križ. V Bosni nikoli ne najdemo realistično upodobljenega križanja; Kristusov križ, tudi sončni križ, pa je zelo pogosto na grobovih.” 25
Stečki v kontekstu preganjanja Bogumilov s strani Katoliške cerkve
Podobno kot pavlinci, ki jih je Bizantinsko cesarstvo preganjalo, proti njim vodilo vojne in jih deportiralo, so enako usodo doživeli tudi Bogumili v Bosni: “Iz številnih motivov na grobovih je res razvidno, da so morali nastati v času preganjanja – če pogledamo samo številne primere z motivom ‘preganjanega jelena’ …” ugotavlja Kutzli. 26
Teolog in zgodovinar Wild pojasnjuje: “Jelen je simbol za bogumilski ‘zakrament’ duhovnega krsta … oz. za tistega, ki je prejel ta duhovni krst.” Lovci na jelena in njihovi psi tako predstavljajo “zle sile”, ki preganjajo tistega, ki je krščen v Duhu. 27
V dosedanjih raziskavah je družbeni kontekst preganjanja Bogumilov pri interpretaciji stečkov vedno ostal neopažen. Vendar zlasti katoliška cerkev v Rimu ni pustila kamna na kamnu, ko je preganjala južnoslovanske heretike v času nastajanja bogumilskih stečkov: Naj so bili to papeževi pozivi h križarskim pohodom ali intenzivno misionarjenje dominikancev in frančiškanov v Bosni in za tem ustanovitev “svete inkvizicije”: sklepamo lahko, da so bile možnosti preganjanih bogumilskih skupnosti, da se izrazijo v družbi, od 13. do 15. stoletja vedno bolj omejene.
In kaj bi bilo v tem represivnem življenjskem okolju boljše, da bi potomcem pustili trajno pričevanje o svojem notranjem svetu vere kot kamnita pričevanja o prehodu duše v posmrtno življenje?
V Novi zavezi, ki so jo Bogumili dobro poznali, piše o Jezusovem vstopu v Jeruzalem: “Ko je prišel na kraj, kjer se cesta spušča z Oljske gore, so vsi učenci začeli veselo in glasno hvaliti Boga zaradi vseh čudežev, ki so jih doživeli. Vzklikali so: ‘Blagoslovljen Kralj, ki prihaja v Gospodovem imenu! Mir v nebesih in slava na višavah!’ Tedaj so mu nekateri farizeji iz množice zakričali: Učitelj, utišaj svoje učence! Odgovoril je: Povem vam: Če bodo molčali, bodo kamni kričali.” 28
Da ne bi ogrožali sorodnikov in kamnosekov, je za te bogumilske spomenike razumljiva tudi uporaba šifriranih simbolov.
Ta simbolična mistifikacija vse do danes ni izgubila svojega učinka: tam, kjer lahko arheolog v lovskem prizoru prepozna le posvetni zunanji motiv in sklepa, da je bil tu pokopan plemič, tam sociolog ob pogledu na žrtveno žival s križem, ki jo zabadajo in preganjajo psi, takoj pomisli na neusmiljeno preganjanje Bogumilov s strani inkvizitorjev katoliškega dominikanskega reda.
Dominikanci, ki so po naročilu papeža Gregorja IX. preganjali heretike in krivoverce, so bili med ljudmi znani kot domini canes – kar pomeni “Gospodovi psi”: Pes z baklo in geslom “Veritas”, kar pomeni resnica, je še danes simbol tega reda.
Tem je kmalu sledil frančiškanski red, katerega bosanski vikariat je “sistematično in uspešno začel apostolsko delo, da bi izpodrival Bogumilstvo in Bosno vrnil v Katoliško cerkev” kot piše zgodovinar Mandić, tudi sam frančiškan. 29
Do začetka 15. stoletja je bilo na ta način misijonariziranih več kot 500.000 bosanskih krščanskih vernikov. 30
Vendar se ni ustavilo pri “verskem spreobračanju”: proti odpadniškim mestom, ki so podpirala Bogumile, kot je bil Zadar, so poslali katoliške križarje. Zasužnjevanje Bogumilov je bil stoletja s strani cerkve in države odobren zločin, zlasti nad bogumilskim prebivalstvom Bosne, ki je prinesel strah in trpljenje neštetim družinam.
Dokazi o preganjanju na stečkih v okolici bogumilskih skupnosti
Moištra pri Visokem severovzhodno od Sarajeva
V 14. stoletju je bil tu sedež bosanskega bana, tj. kralja: “Tu so se odvijale državne skupščine … in tu so se sprejemale vse pomembne državne odločitve.” 31 To je bilo tudi središče bosanskih kristjanov, njihov djed. O tem pričajo stečki z apostolsko palico. 32 DFrančiškani so s svojim delovanjem začeli neposredno na kraljevem dvoru: leta 1339 je bil ustanovljen bosanski vikariat, leto pozneje pa so v bližini Visokega odprli prvi bosanski samostan. 33
Babun in okolica Mostarja
Danes opuščena vas Babun “je gotovo svoje ime dobila po bosanskih kristjanih, ki so tu imeli svoj center skupnosti, in so jih v srednjem veku imenovali … ‘babuni’.” 34 Bogumilske skupnosti so bile tudi v bližnjih krajih Podjelinak in Ledinac. 35
Frančiškani so delovali iz Mostarja, Imotskega in Ljubuškega. 36
Konaveljska dolina med Dubrovnikom in Herceg Novim
Od konca 14. Stoletja dalje je to območje pripadalo
“velikim bosanskim družinam velikašev, katerih člani so bili goreči verniki bosanskih kristjanov …” 37
Zato so po tem, ko je kralj Tomaž leta 1459 izgnal Bogumile, njihove skupnosti v Uskopljem38 in Dračevcih zelo verjetno postale zatočišča, kjer so se zbrali “zadnji kristjani svobodne Bosne in Hercegovine”. 39
Frančiškani, ki so bili v Dubrovniku uveljavljeni že od leta 1317, so ustanovili samostane tudi v Konaveljski dolini in v Herceg Novem. 40
Grobišče bogumilskih Vlahov
Stečki - obeležja Bogumilov
Stečki kot okna v preteklo obdobje ne omogočajo le vpogleda v raznolike svetove življenja in vere v Bosni v srednjem veku – in to skoz več stoletij. Stečki z območij, kjer so nekoč živeli Bogumili, so tudi nemi, okameneli opomniki: Še danes pričajo o stoletjih neusmiljenega izločanja in brutalnega preganjanja drugače mislečih s strani papežev in kraljev.
Znani jugoslovanski pesnik Mehmedalija “Mak” Dizdar, rojen leta 1917 v Stolcu, je zapuščino stečkov opisal z naslednjim verzom:
“Steček je zame tisto, kar za druge ni, je tisto, kar na njem in v njem drugi niso vnesli niti znali videti. Je kamen, a je tudi beseda, je zemlja, a je tudi nebo, je snov, a je tudi duh, je krik, a je tudi pesem, je smrt, a je tudi življenje, je preteklost, a je tudi prihodnost.” 41
Quellen / vrela / viri / izvori:
- Prevod iz: Rudolf Kutzli, Die Bogumilen: Geschichte Kunst Kultur, Urachhaus, Stuttgart, 1977 - S. 16 f.
- Prevod iz: Oto Bihalji-Merin, Alojz Benac, Steine der Bogomilen, Jugoslavija, Belgrad, 1964 - S. XIX
- Kutzli - s. 16
- Kutzli - s. 16
- Katja Papasov, Christen oder Ketzer – die Bogomilen, Ogham, Stuttgart, 1983 - s. 154
- Dominik Mandić, Bosna i Hercegovina, Svezak II, Ziral, Chicago, 1979 - s. 122
- Dubravko Lovrenović, Stećci, Rabic, Sarajevo, 2010 - s. 41 sl.
- Lovrenović - s. 218
- Prevod iz: Georg Wild, Symbol und Dogma im Bogumilentum, v: Saeculum XXI, Heft 4, Alber, München, 1970 - s. 387
- Prevod iz: Georg Wild, Bogumilen und Katharer in ihrer Symbolik, Teil 1, Franz Steiner, Wiesbaden, 1970 - s. 8 sl.
- Marian Wenzel, Ukrasni motivi na stećcima, Ornamental motifs on tombstones from medieval Bosnia and surrounding regions, Maleša, Sarajevo, 1965 - s. 14
- Bihalji-Merin, Benac - s. XXXI
- Wenzel - s. 14
- Prevod iz: Wenzel - s. 15
- Prevod iz: Wenzel - s. 13 sl.
- Prevod iz: Alexander V. Soloviev, Bogomilentum und Bogomilengräber in den südslawischen Ländern, v: Völker und Kulturen Südosteuropas, Südosteuropa, München, 1959 - s. 187
- Prevod iz: Bihalji-Merin, Benac - s. VII sl., s. XIII
- Gorčin Dizdar, Ororots - Stećci iz Armenije, Fondacija Mak Dizdar, Sarajevo, 2013 - via makdizdar.ba
- Prevod iz: Soloviev - s. 197
- Wild - s. 391
- Prevod iz: Wild - s. 391
- Prevod iz: Wild - s. 391
- Prevod iz: Ivan Mužić, Vlasi i starobalkanska pretkršćanska simbolika jelena na stećcima, v: Starohrvatska prosvjeta, III. serija, svezak 30/2009, Hrvatsko starinarsko društvo, Zagreb, 2009 - s. 328
- Prevod iz: Soloviev - s. 193
- Prevod iz: Soloviev - s. 194
- Prevod iz: Kutzli - s. 19
- Wild - s. 391 sl.
- Prevod iz: Die Bibel in der Einheitsübersetzung von 1980, Universität Innsbruck - Lk 19,37-40
- Prevod iz: Dominik Mandić, Bosna i Hercegovina – Svezak II, Ziral, Chicago, 1979 - s. 473
- Mandić - s. 477
- Prevod iz: Mandić - s. 481
- Mandić - s. 365
- Mandić - s. 482
- Prevod iz: Mandić - s. 381 sl.
- Mandić - s. 381 sl.
- Mandić - s. 478
- Prevod iz: Mandić - s. 385
- Mandić - s. 371
- Prevod iz: Mandić - s. 385
- Mandić - s. 478
- Prevod iz: Natpisi na stećcima - via prometej.ba
Bildquellen / vrela slika / viri slik / izvori slika:
- Stecci: © die-bogomilen.de
- Stečak mit Siegeskranz-Symbol in Radimlja, Stolac: Stecak iz Radimlje, Public Domain, via Wikipedia
- Stećci in Voštane bei Split: Akrap, CC BY-SA 3.0, via Wikimedia Commons
- Stećci der Jezera-Nekropole in Visočica, Bosnien-Herzegowina: Frfincon, CC BY-SA 3.0, via Wikimedia Commons
- Stečak im Dorf Vojkovići nahe Sarajevo: Julian Nyča, CC BY-SA 4.0, via Wikimedia Commons
- Stećci in Radimlja: Joanne Goldby from Birmingham, UK, CC BY-SA 2.0, via Wikimedia Commons
- Stećci in Radimlja: Litany, CC BY-SA 3.0, via Wikimedia Commons
- Stećci auf dem Gräberfeld von Radimlja bei Stolac: © die-bogomilen.de
- Širitev Kraljevine Bosne v 12.-14. stoletju: lokalizirana verzija od Optimus Pryme, CC BY-SA 3.0, via Wikimedia Commons
- Stecak-Motiv Kolotanz: © die-bogomilen.de
- Stecak-Motiv Kreuz mit Trauben: © die-bogomilen.de
- Stecak-Motiv Vögel: © die-bogomilen.de
- Stecak-Motiv Ornamente: © die-bogomilen.de
- Mit stilisierten Darstellungen von Tieren dekorierter Grabstein in Vorotnavank, Armenien: Gorčin Dizdar, via makdizdar.ba
- Stečak in Brotnice bei Dubrovnik: © die-bogomilen.de
- Stečak in Hodovo bei Stolac: © die-bogomilen.de
- Hirsch-Motiv mit ausgeprägtem Geweih auf einem stečak in Čengić Bara bei Kladovo Polje, Ulog: © die-bogomilen.de
- Ausgewählte Kreuzsymbole auf stećci: ein einfaches Kreuz ohne Korpus in Čerin, Mostar – ein stilisiertes Lichtkreuz mit Vögeln und Halbmonden in Bijela Rudina, Bileća – ein anthropomorphes Kreuz in Milavići, Stolac: © die-bogomilen.de
- Jagdszene mit verfolgtem Hirsch auf einem stečak in Čerin, Mostar: © die-bogomilen.de
- Symbol “Hund mit Fackel” des Dominikaner-Ordens: Lawrence OP, via Flickr
- Ein einzelner Hirsch wird mit Bogen und Hund gejagt, ein Reiter mit Lanze tötet ihn – stečak in Hamzići, Mostar: © die-bogomilen.de
- Eine Gruppe von Hirschen und Rehen tritt Jägern mit Pfeil und Bogen entgegen – stečak in Žitomislići, Mostar: © die-bogomilen.de
- Hirsch mit mächtigem Geweih und ein ihn angreifender Jäger in Trsteno, bei Dubrovnik: © die-bogomilen.de
- Bezwungener Hirsch mit Reiter in Trebinje, Herceg Novi: © die-bogomilen.de