Prodaja žensk in otrok na srednjeveškem trgu s sužnji

Zasužnjevanje Bogumilov

Za suženjstvo v “krščanskih” državah zahodne Evrope na splošno velja, da naj bi bilo odpravljeno že v pozni antiki. Toda južno od Alp so bili v srednjem veku drugače verujoči kot so Bogumili, ki jih je rimska cerkev označila za heretike, še naprej žrtve trgovine s sužnji, zlasti ženske in otroci.
Frauen, Männer und Kinder auf einem Sklavenmarkt

Cerkvena legitimacija suženjstva

Teološko utemeljitev za to nečloveško dejanje najdemo v knjigi Levitikus v Stari zavezi:

“Moške in ženske sužnje, ki ti pripadajo, kupi od ljudstev, ki živijo v vaši bližini; od njih lahko pridobiš tako moške kot ženske sužnje. Prav tako lahko sužnje izberete med otroci poldržavljanov, ki živijo pri vas, iz njihovih rodov, ki živijo med vami, otroke, ki so se rodili v vaši deželi. Postanejo naj vaša lastnina, ki jo lahko zapustite svojim sinovom, da jih bodo imeli v trajno last; imeti bi jih morali za sužnje.” 1

Takšno miselnost duhovniške kaste, ki se je prenašala skozi tisočletja, je vedno znova mogoče zaslediti tudi v zgodovini Katoliške cerkve. Papež Aleksander III. je tako leta 1179 sklical tretji lateranski koncil. Koncil – ki naj bi ga kot najvišji organ Katoliške cerkve vodil “Sveti Duh” – je med drugim sprejel naslednji odlok: “Za odpuščanje svojih grehov so vsi verniki poklicani, da krščanstvo branijo z orožjem. Vladajočim je dovoljeno zasužnjiti heretike in zapleniti njihovo premoženje.” 2

Suženjstvo v "krščanski" južni Evropi srednjega veka

“V poznem srednjem veku se je trgovina s sužnji na Baltiku oz. v severni Evropi ponovno zmanjšala. Večina evropskih ljudstev je bila do takrat pokristjanjena in od časa Karla Velikega dalje je bilo kristjanom izrecno prepovedano prodajati ali kupovati druge kristjane za sužnje. Vendar tega predpisa pogosto niso upoštevali – celo papeži in samostani so imeli sužnje. Predvsem v vzhodnem Sredozemlju so se prepovedi pogosto izognili z argumentom, da naj bi veljala le za rimske katoličane, ne pa tudi za pravoslavne in pripadnike drugih krščanskih cerkva. Čeprav je suženjstvo severno od Alp v poznem srednjem veku skorajda izginilo, je v Sredozemlju še naprej potekala živahna trgovina z ljudmi, v kateri so od krščanskih dežel sodelovale zlasti obmorske italijanske republike in katalonski pomorci … Vse do 15. stoletja so mesta, kot sta Genova in Benetke, v velikem obsegu trgovala s sužnji z območja Črnega morja in Balkana.” 3

Geopolitični položaj v srednjeveški jugovzhodni Evropi je takšno sistematično izkoriščanje ljudi omogočal: “Kot versko mejno območje med katoliškim, bizantinskim in muslimanskim cesarstvom je bil Balkan tako politično bojišče kot pravne vice za spodbujanje tega, kar Jeffrey Fynn-Paul imenuje ‘območje sužnjev’ ali ‘geografsko območje, ki ga je zaznamovalo povpraševanje določene družbe po sužnjih’ … V poznem srednjem veku so v madžarskem kraljestvu Árpád za kmetijska dela uporabljali moške vojne ujetnike z Balkana, dalmatinski in sredozemski vladarji pa so tam iskali poceni pomoč za gospodinjstvo, predvsem med ženskami …” 4

Nesvobodni moški s srpi pri žetvi, okoli leta 1310
Nesvobodni moški s srpi pri žetvi, okoli leta 1310

Cerkev in država sta glede suženjstva pogosto delovali z roko v roki – po besedah zgodovinarja Christopha Cluseja sta imeli skupne predvsem gospodarske interese: “Glede suženjstva so se cerkveni ljudje in duhovne ustanove obnašali kot drugi lastniki hiš in zemljišč … Povsod je mogoče najti tudi duhovnike, ki so imeli v svojem gospodinjstvu eno ali več suženj. V Genovi je bila cerkvena lastnina izvzeta iz dajatve gabella sclavorum, davka, ki se je nanašal na lastništvo sužnjev, zato se sužnje in sužnji v cerkvenem premoženju redko pojavljajo v virih …” 5

Tudi na Hrvaškem in v Dalmaciji so v srednjem veku obstajali lastniki sužnjev – zlasti vladarji na bizantinsko-romanskih obalnih območjih in katoliška cerkev. 6

Dokument, v katerem je vladajoči papež neposredno omenjen v povezavi s trgovino s heretičnimi sužnji, je pismo papeškega pooblaščenca Teobalda iz leta 1180, v katerem prosi bosanskega kneza Bana Kulina, ki je bil Bogumilom naklonjen, naj papežu Aleksandru III. v dar pošlje dva sužnja. 7

“Cerkev je zavzela stališče, da je dovoljeno zasužnjiti in se s silo polastiti tistih, ki prakticirajo malikovanje. To bi jim namreč omogočilo, da se preselijo v civilizirane dežele in z zakramentom krsta postanejo deležni Božje milosti. Po mnenju svetega Antonina, [katoliškega] škofa iz Firenc, krst kot tak ne osvobaja od suženjstva, saj suženjstvo, ki ga uvaja božji zakon, potrjujeta civilno in kanonsko pravo,” pravi italijanska zgodovinarka Paola Pinelli. 8

Cluse pojasnjuje tudi, kako je duhovščina to nekristjansko družbeno prakso namenoma uporabljala kot sredstvo za iztrebljanje drugače verujočih: “Miselnost, ki je bila na splošno naklonjena suženjstvu, pojasnjuje strog odnos do vseh nekristjanov in celo do kristjanov, ki niso pripadali Rimski cerkvi … Kristjani z vzhoda od 11. stoletja dalje niso veljali le za tiste, ki ustvarjajo razkol, temveč so jih lahko obravnavali tudi kot sovražnike. Bolgare so, tako kot Bogumile in heretike, brez oklevanja zasužnjili, v nekaterih primerih so jih oblasti vzhodne Cerkve celo preganjale in prodajale Italijanom … Uvoz sužnjev ni potekal le preračunljivo, zgolj v upanju na čim večji izkupiček, temveč pogosto na zahtevo, po posebnem naročilu.“ 9

Lov na sužnje v Bosni - s papeževim pokroviteljstvom

Zgodovinarka Juliane Schiel opisuje rimskokatoliške korenine več stoletnega lova na sužnje v Bosni: “Od 12. stoletja, ko so teologi postajali vse bolj zaskrbljeni zaradi vere preprostega ljudstva in je Rimskokatoliška cerkev ustanovila sveto inkvizicijo za boj proti hereziji, so bili kristjani iz Bosne na splošno osumljeni herezije. … Ko so … dalmatinski pripadniki dualističnega nauka [Bogumili] zbežali iz dalmatinskega Spalata [Splita] v Bosno, so se sumničenja o hereziji v Bosni še okrepila in privedla do vrste križarskih pohodov v letih 1234 – 1239 pod vodstvom osvajalne Madžarske. To je odprlo pot za nenehno preganjanje bosanskih kristjanov kot heretikov s strani inkvizicije, kar je imelo dolgotrajne in daljnosežne posledice za ugrabljene in zasužnjene ljudi vse do 15. stoletja.” 10

Bosanski zgodovinar Halilović pojasnjuje: “Katoliška cerkev je prepovedovala imeti sužnje katoliške vere, ker pa so bili v tem primeru heretiki … je bila trgovina z bosanskimi sužnji v Evropi pravno potrjena.” 11

Papež Gregor IX.
Papež Gregor IX.

Papež Gregor IX. je na primer madžarskemu knezu Kolomanu Galicijskemu podpisal darilno pogodbo, v kateri mu je ponudil celotno Bosno, če bo uničil Bogumile. Knez je dar sprejel in se leta 1235 udeležil “bosanske križarske vojne”, ki je trajala skoraj pet let. 12 Katoliški križarji so množično vdirali v Bosno in ustrahovali, pobijali ali ugrabljali prebivalstvo.

Poleg želje, da bi se dokazali kot dobri katoličani, zvesti papežu, je madžarske napadalce najverjetneje enostavno zanimala oblast.

Mehmed Hodžić s Filozofske fakultete na Univerzi v Sarajevu pojasnjuje: “Oboroženi posegi ogrskih kraljev v Bosni so bili pogosta priložnost za zasužnjevanje Bosancev. Pod pretvezo boja proti bosanskim heretikom so si dejansko prizadevali za politično podreditev države. Leta 1248 so iz države ugrabili več tisoč ‘heretikov’. To kaže, da je bil v tistem času velik del prebivalstva iz Bosne odpeljan v suženjstvo. … Sklepamo lahko, da je bil prav ta enostaven način pridobivanja sužnjev eden od najpomembnejših razlogov, da so vojne akcije proti Bosni dobile verski videz.” 13

Trgovanje s sužnji iz Bosne prek Dubrovnika

Trgovina s sužnji v Bosni je bila prvič pisno omenjena v 11. stoletju. 14 Tako je bil na primer trg s sužnji v Drijevi – današnji Gabeli v dolini Neretve – stoletja del bosanskega gospodarstva. Bil je pod nadzorom Dubrovnika, vendar je bil izven vidnosti mestnih oblasti, tako da so lahko trgovci s sužnji v glavnem nemoteno opravljali svoje posle. 15 “Še v 15. stoletju je bila Bosna znana kot država, iz katere so množično prihajali sužnji in v kateri se je trgovalo tudi s  človeškim mesom.” 16 pravi zgodovinar Halilović.

Z intenzivnejšim pridobivanjem srebra so se dogajanja razvijala v usodni smeri: “Gospodarska pomembnost Bosne skupaj s Srbijo se je nenadoma povečala, ko so v 13. stoletju ponovno odkrili stara rudišča dragocenih kovin … Toda Bosna od tega srečnega naključja ni imela prave koristi. Nad izvozom iz teh rudnikov, zlasti srebra, so takoj dobili monopol raguzanski trgovci, kar je vodilo v vzpon Raguze [Dubrovnika] kot najpomembnejšega trgovskega partnerja in pretovorne točke za trgovino na dolge razdalje na vzhodni jadranski obali.

Iz Novega Brda v Srbiji in Srebrenice v Bosni, dveh najpomembnejših rudnikov na Balkanu, so raguzanski trgovci tovorili dragocene kovine po reki Neretvi do Jadranskega morja in jih nato iz Raguze pošiljali … najprej v Benetke, od tam pa v druge kraje zahodne Evrope, severno in južno od Alp.

Dubrovnik, nekdanja Raguza
Dubrovnik, nekdanja Raguza

Večina servi in ancillae privedenih iz Bosne ali Srbije v Raguzo [Dubrovnik], je šla po isti poti. Trgovci z dragocenimi kovinami so potovali skupaj z ugrabitelji in trgovci s sužnji. Morda so bili to celo isti ljudje.”17

Svobodni moški in ženske so tako postali sužnji, včasih z notarskim potrdilom in neredko za vse življenje. Po rimski navadi so jih imenovali servi in ancillae.

“Bogate plemiške družine v dalmatinskih mestih, kot so Zadar, Split ali Dubrovnik, so začele zasužnjevati svobodne slovanske kmete iz priobalnega zaledja, da bi njihovo delo uporabljali na posestvih cerkva in samostanov pod njihovim patronatom,” piše hrvaški zgodovinar Neven Budak. 18

V notarskih arhivih mesta Dubrovnik je mogoče najti številne dokaze o tej trgovini z ljudmi. Dr. Elmedina Duranović s Sarajevskega zgodovinskega inštituta piše: “Vsaka bogatejša hiša v Dubrovniku je imela svoje sužnje. Lastniki sužnjev so bili v prvi vrsti dubrovniški plemiči, nato pa še obrtniki in trgovci, ki so do njih prišli predvsem z nakupom. Od leta 1279 do 1301 je bilo v dubrovniški notarski pisarni sklenjenih 416 pogodb, katerih predmet je bilo suženjstvo … Vendar na podlagi tako sklenjenih pogodb ni mogoče določiti skupnega števila sužnjev na tem območju, saj so zagotovo obstajali primeri, ki niso zabeleženi omenjenih knjigah.” 19

Izkoriščanje deklet in mladih žensk kot hišnih suženj v bogatih italijanskih mestih

Dekleta in mlade ženske, ki so jih ugrabili v Bosni, so doživele neusmiljeno usodo suženj daleč od doma in družine. “Hišno suženjstvo je bilo v Italiji in Dalmaciji razširjeno ves srednji vek. Večino suženj iz Bosne so prodali v Benetkah, Genovi in drugih italijanskih mestih. Pretežno so bila to dekleta, stara od 15 do 17 let, med njimi pa so bili tudi otroci.” 20

Zgodovinar Christoph Cluse pojasnjuje: “Hišni sužnji so bile v glavnem, vsaj v Italiji, ženske in večinoma zelo mlade. Le nekaj družin jih je imelo več hkrati – v Pisi do tri, v Genovi do sedem. Pravilo je bilo lastništvo ene same sužnje. Če pogledamo socialni profil lastnikov, kot je na primer razvidno iz pisanskega katastra, je razpon premoženja presenetljiv. Torej, si je lahko predstavljati, da so te sužnje živele v različnih soseskah, pri zelo različno premožnih in ekonomsko dejavnih lastnikih sužnjev. Celo v državah, kjer je suženjstvo na podeželju še vedno obstajalo na posestvih bogatih družin in v duhovnih ustanovah, je mesto delovalo kot povezovalni dejavnik za tam živeče sužnje: sužnji so se pojavljali v delavnicah, na domu, na vseh ravneh družbene hierarhije, vse do sosesk preprostih ljudi.” 21

“Usoda ženskih suženj je bila še posebej žalostna. Neredko so postale ljubice svojih gospodarjev ali pa so zanje delale v bordelih in podobno. Poleg tega se tudi niso mogle poročiti, saj institucija družine za sužnje ni obstajala.” 22

Zasužnjene ženske so bile pogosto iz preprostega ljudstva Bosne: “Njihova imena so bila tipično ljudska, kot so Milost, Radost, Dragost, Gojna, Gojislava in podobno. V dokumentih iz 13. stoletja se pojavlja na stotine imen z značilno končnico (g)ost: Radost, Dragost, Dobrost, Milost, Drugost, Prvost, Ulkost, Negost.” 23 Pomen imen, kot so “Milost” – torej, usmiljenje, milost ali ljubezen, “Radost” – veselje ali “Dragost” – ljubkost, pričajo o globoki povezanosti staršev z Bogom. Očitna je povezava s “tistimi, ki ljubijo Boga”, torej Bogumili, katerih starešine so prav tako nosili naziv “gost”.

Prodaja žensk in otrok na srednjeveškem trgu s sužnji
Prodaja žensk in otrok na srednjeveškem trgu s sužnji

A zlovešče gospodarsko zavezništvo moči, pohlepa in vere se ni ustavilo pri izkoriščanju mladih žensk. Cluse nadaljuje: “Naslednja stopnja na lestvici suženjstva, ki se je razvila v nekaterih državah, je bila bolj ali manj prikrita trgovina z otroki, zlasti deklicami. Včasih so jih pripeljali od daleč in jih dali za gospodinjska opravila. Posredovanje je bilo plačljivo in je tako enakovredno prodaji, tako da se je tudi status teh deklic približal statusu suženj.” 24

Bosanski zgodovinar Halilović navaja dokumentiran primer: “Leta 1377 je trgovec s sužnji iz Firenc navedel starost sužnjev ‘med 10 in 30 leti’, kar dokazuje, da je bilo med njimi veliko otrok. Deklica Katarina naj bi bila stara le 8 let, Ivica 11, Gojna 12, Draginja 13, Zoja 10, Janja 14, Radoslava 15 itd. Nekatere sužnje so bile matere z otroki, zato je bilo pogosto zapisano ‘mati z enim ali dvema sinovoma’.” 25

Hrvaški zgodovinar Budak opisuje primer Ivice, 11-letne bogumilske deklice iz Bosne, ki so jo prodali v Dubrovniku: “Pred notarjem je zatrdila, da je sužnja nekega Zanina, ki jo lahko obravnava kot svojo osebno lastnino.” 26 V kakšnih okoliščinah je bilo dekletce prisiljeno dati to izjavo, ki je bila očitno zgolj formalnost pod prisilo, v pravnem dokumentu seveda ni navedeno. Prav tako ni nič znanega o njenem nadaljnjem trpljenju.

"Duše" iz Benetk

Proti koncu 14. stoletja so te nečloveške prakse tako močno nasprotovale samopodobi Beneške republike kot “zaščitne sile krščanstva”, da so se tamkajšnji vladarji počutili prisiljene reagirati. Po vzoru podobnih zakonov v dalmatinskih mestih je bila z zakonom ustvarjena nova pravna kategorija sužnjev – anime, kar pomeni “duše”. Zgodovinarka Juliane Schiel pojasnjuje:

“V to situacijo so Benetke posegle z novim pomenskim razlikovanjem, ki naj bi vplivalo ne le na dalmatinske, temveč na evropske suženjske prakse nasploh. Leta 1380 je beneški senat ukazal, da se otroci in mladostniki, ki prihajajo iz slovanskih regij severno od Krfa, ne smejo več imenovati sclavi [sužnji], temveč anime [duše]. Krf leži tik ob peti italijanskega škornja in predstavlja vhod v Jadransko morje, tradicionalno matično bazo beneškega pomorskega imperija.

Pristaniški pomol ob Doževi palači v Benetkah
Pristaniški pomol ob Doževi palači v Benetkah

Očitno so beneške oblasti začele razlikovati med ljudmi, ki jih bili pripeljali čez Jonsko, Sredozemsko ali Črno morje in so jih še vedno lahko prodali za sužnje, ter pogodbenimi služabniki z Jadrana, katerih sprejem v službo je potekal po drugačnih pravilih. Slovanskih anime ni bilo dovoljeno ‘prodajati in trgovati z njimi kot s sužnji’. Veljalo je, da je njihova prodaja v nasprotju z Božjim zakonom, ‘saj so bili kristjani’.

Namesto tega so te slovanske otroke in mladostnike lahko vzeli v službo le za omejeno obdobje desetih let; niso jih smeli prodati ali odpeljati iz dežele, ampak so morali ves čas služenja ostati v istem gospodinjstvu. Prav tako niso smeli zapustiti mesta, ko so bili osvobojeni …

S sprejetjem dalmatinskega razlikovanja med prehodnimi delavci migranti, ki so jih v mestu zadržali in zaščitili, in ugrabljenimi ljudmi, s katerimi so zaradi dobička trgovali v tujini, so Benetke predlagale, da se priseljenci z druge strani clufus noster [Jadrana] ravna bolje kot s tistimi, ki so bili v letih od 1380 dalje uvoženi predvsem iz osrednje Azije, črnomorske regije in Afrike …

Dekret beneškega senata iz leta 1386 je podobno razlikoval med pogoji za uvoz anime: za uvoz anime, starejše od desetih let, je bilo treba ob prihodu v Benetke plačati šest dukatov, za animo, mlajšo od desetih let, pa polovico tega zneska. Očitno je bil tako v Raguzi kot v Benetkah med temi služečimi Slovani precejšen delež otrok.” 27

Ta politična poteza je imela daljnosežne posledice: “Kmalu po beneški zakonodaji o animah sta evropski uvoz iz oddaljenih dežel in uporaba nespecializiranih služabnikov dosegla vrhunec. Od leta 1390 do 1440 je bilo mogoče kupljene ljudi – večinoma s Krima, vse več iz Afrike in še vedno občasno z Balkana – najti v skoraj vsakem mestnem gospodinjstvu srednjega razreda v Evropi … V tem obdobju se je raguško razlikovanje med famuli [služabniki] in sclavi [sužnji] združilo s teološko obarvanim podtonom beneške zakonodaje o animah [dušah]. Brezbožni trgovini z ljudmi za osebni dobiček se je postavilo nasproti dobrodelno sprejetje uboge duše v službo h krščanskemu gospodarju za osebne potrebe.

Leta 1416 je svet v Raguzi [Dubrovniku] na splošno prepovedal trgovino z ljudmi, kar je bilo izraženo z dvema glagoloma ‘kupiti in prodati’. Človek je Božja stvaritev in ustvarjen po Božji podobi. Če bi z njimi opravljali ‘sumljive posle’, bi jih ‘spremenili v blago’ in z njimi ravnali ‘kot z divjimi živalmi’. Iz te splošne prepovedi pa so bili izvzeti tisti državljani Raguze, ki so kupili servus ali ancillo za lastno uporabo.

Težko bi kaj drugega bolj izražalo ta zadnji obrat kot papeška bula, ki jo je junija 1425 izdal papež Martin V. Dolžnost kristjana je, je pojasnil, da kupi te uboge duše, ki so jih ponujali za prodajo na trgih s sužnji, in so želele postati kristjani.

Če bi jih namreč krščanski trgovci in popotniki kupili ‘za osebno rabo’, bi se te uboge duše rešile hudičevega suženjstva muslimanov in bi lahko uživale v krščanski vzgoji v latinskem gospodinjstvu.

To je bil prav čas, ko je število sužnjev v evropskih gospodinjstvih doseglo vrhunec.” 28

Tetoviranje križa otrokom – za zaščito pred ugrabitvijo in zasužnjenjem

Bosanskemu prebivalstvu so kot odziv na kruto realnost, ko so zaradi suženjskih roparjev ostali brez otrok, ostale le metode odvračanja. Izvor teh “zaščitnih ukrepov” je bila že opisana naraščajoča stigmatizacija trgovine s sužnji s kristjani iz Bosne v Dalmaciji in Italiji. Vendar pa ljudje, ki jih je Rim označil za heretike, kot Bogumili, niso veljali za zaščitene “kristjane”.

Tako je veliki svet dalmatinskega otoka Korčula na primer novembra 1387 z odlokom odredil, da je treba vsakega sužnja, ki se opredeli za katoličana, brezpogojno izpustiti. Iz Bosne so smeli v Dubrovnik pripeljati le otroke patarenov, torej Bogumilov. 29

Mlada ženska s tetovažami za zaščito pred ugrabitvijo in zasužnjenjem
Mlada ženska s tetovažami za zaščito pred ugrabitvijo in zasužnjenjem

Včasih krute metode zaščite lastnih otrok so vključevale oblike hujših in lažjih pohabljanj. Ob koncu 14. in začetku 15. stoletja se je začela praksa označevanja otrok in mladostnikov s tetoviranjem z motivi križev, sonca, lune in zvezd ter kolo: “Postopek tetoviranja se je izvajal tako pri dečkih kot pri deklicah, začel pa se je v starosti od 12 do 16 let, torej v obdobju, ko običajno nastopi puberteta.” 30

Katoliških elementov tu ni, simboli pa deloma bolj spominjajo na upodobitve, ki jih najdemo na stečkih Bogumilov iz tega obdobja. 31

Starši so upali, da bo to roparje sužnjev odvrnilo od ugrabitve njihovega pohabljenega ali s križem zaznamovanega otroka. Telesna hiba ali jasno viden križ bi roparjem otežila trgovanje in zmanjšala njihov zaslužek. Zaradi prepovedi trgovine s sužnji kristjani v Evropi so morali sužnje s tetoviranimi motivi križa pošiljati v bolj oddaljena trgovska središča, kot sta Aleksandrija ali Tripoli. To je trgovcem s sužnji povzročilo dodatne stroške in zmanjšalo njihov dobiček. 32

V naslednjih stoletjih je najverjetneje med katoliškimi prebivalci Bosne in Dalmacije nastal ljudski običaj sicanje: roke, prsi in čelo so tetovirali z znamenjem križa in ornamenti, da bi tetovirane osebe prepoznali kot katoličane. 33 Sprva kot zaščita pred roparji, ki so lovili Bogumile, pozneje, po osvojitvi Bosne s strani Osmanskega cesarstva, pa kot zaščita pred biriči Carigrada, tj. Istanbula. 34

Quellen / vrela / viri / izvori:

  1. Prevod iz: Die Bibel in der Einheitsübersetzung von 1980, Universität Innsbruck - Lev 25,44-46
  2. Prevod iz: Decrees of the Ecumenical Councils, ed. Norman P. Tanner, II IntraText Edition CT, Èulogos, 2007 - Third Lateran Council 1179 A.D. canon 27
  3. Prevod iz: Geschichte der Sklaverei - Mittelalter - wikipedia.de, vidi tudi: Michael Zeuske, Handbuch Geschichte der Sklaverei, s. 136 sl.
  4. Prevod iz: Juliane Schiel, The Ragusan “Maids-of-all-Work”, v: Journal of Global Slavery 5, Brill, 2020 - s. 142 sl. - brill.com
  5. Prevod iz: Christoph Cluse, Sklaverei im Mittelalter – der Mittelmeerraum - s. 5 - docplayer.org
  6. vidi Neven Budak, Slavery in Late Medieval Dalmatia/Croatia: Labour, Legal Status, Integration, v: Mélanges de l'École française de Rome / Moyen Âge / Tome 112 - 2000 - 2, Rom, 2000 - s. 745 sl. - via journals.openedition.org/mefrm
  7. Smajo Halilović, Trgovina robljem u srednjovjekovnoj Bosni s osvrtom na usoru - s. 39 - muzejibtuzla.podkonac.org; vidi tudi: Daniel Farlati, Illyricum sacrum IV - s. 44 sl. - Google Books
  8. Prevod iz: Paola Pinelli, From Dubrovnik (Ragusa) to Florence: Observations on the Recruiting of Domestic Servants in the Fifteenth Century, v: Dubrovnik Annals, 2008 - s. 60 sl.
  9. Prevod iz: Cluse - s. 4, 10
  10. Prevod iz: Schiel - s. 144
  11. Prevod iz: Halilović - s. 41
  12. vidi tudi: Bosnischer Kreuzzug - de.wikipedia.org
  13. Prevod iz: Mehmed Hodžić, Robovi u srednjovjekovkonj Bosni - s. 24 - academia.edu
  14. Halilović - s. 39
  15. vidi Budak - s. 752 sl.
  16. Prevod iz: Halilović - s. 41, vidi tudi Budak - s. 756
  17. Prevod iz: Schiel - s. 145
  18. Prevod iz: Budak - s. 749
  19. PRevod iz: Elmedina Duranović, Žene iz Bosne na tržištu roblja u Dubrovniku 1279-1301 - v: Filozosfki fakultet u Sarajevu: Radovi, knjiga 3 (Historija, Historija umjetnosti, Arheologija), Sarajevo, 2014 - s. 52 - ff-eizdavastvo.ba
  20. Prevod iz: Halilović - s. 37
  21. Prevod iz: Cluse - s. 6 sl.
  22. Prevod iz: Halilović - s. 37
  23. Prevod iz: Halilović - s. 40
  24. Prevod iz: Cluse - s. 6 sl.
  25. Prevod iz: Halilović - s. 40
  26. Prevod iz: Budak - s. 759
  27. Prevod iz: Schiel - s. 158 sl.
  28. Prevod iz: Schiel - s. 161 sl.
  29. Prevod iz: Halilović - s. 38
  30. Prevod iz: Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild: Bosnien und Hercegovina, Hof- und Staatsdruckerei, Wien, 1901 - s. 342 - via austria-forum.org
  31. vidi Ćiro Truhelka, Die Tätowirung bei den Katholiken Bosniens und der Hercegovina, v: Wissenschaftliche Mittheilungen aus Bosnien und der Hercegovina - 4. Band, Bosnisch-Hercegovinisches Landesmuseum Sarajevo, Wien, 1896 - s. 502 sl. - via archive.org
  32. vidi tudi: Slave trade from Bosnia in the Middle Ages - geni.com
  33. vidi Truhelka - s. 493 sl.
  34. vidi tudi: Christian tattooing in Bosnia and Herzegovina - en.wikipedia.org

Bildquellen / vrela slika / viri slik / izvori slika:

  • Frauen, Männer und Kinder auf einem Sklavenmarkt: © die-bogomilen.de
  • Nesvobodni moški s srpi pri žetvi, okoli leta 1310: Medieval illustration of men harvesting wheat with reaping-hooks, on a calendar page for August. Queen Mary's Psalter (Ms. Royal 2. B. VII), fol. 78v, Public domain, via Wikimedia Commons
  • Papež Gregor IX.: Gregor IX. erkennt die Dekretalien an. Raffael, 16. Jahrhundert. Rom (Vatikan), Stanza della Segnatura - zeno.org
  • Dubrovnik, nekdanja Raguza: Ansicht der Stadtmauer von Dubrovnik. JSB, CC BY-SA 3.0 , via Wikimedia Commons
  • Prodaja žensk in otrok na srednjeveškem trgu s sužnji: The Slave Market. Jean-Léon Gérôme, Public domain, via Wikimedia Commons
  • Pristaniški pomol ob Doževi palači v Benetkah: The Dock Facing the Doge's Palace. Luca Carlevarijs, Public domain, via Wikimedia Commons
  • Mlada ženska s tetovažami za zaščito pred ugrabitvijo in zasužnjenjem: Mostarac, Public domain, via Wikimedia Commons
Kazalo
Sebastian Hoblaj